Eritreja je ena tistih držav, ki jih večina sveta komaj pozna, a nosi zgodbo, ki bi jo moral poznati vsak. Majhna država ob Rdečem morju, stisnjena med Etiopijo, Sudan in Džibuti, je preživela kolonializem, prisilno aneksijo, 30-letno vojno in tri desetletja diktature. To ni le zgodba o politiki — je zgodba o identiteti, svobodi in tem, kako daleč so ljudje pripravljeni iti, da ohranijo občutek, kdo so.

Kako je nastala eritrejska identiteta

Eritreja je bila od konca 19. stoletja italijanska kolonija. To je pustilo močan pečat: arhitektura v Asmari, espresso kultura, italijanski vplivi v jeziku, drugačen ritem življenja. Ko je Italija padla, je Eritreja prešla pod britansko upravo, nato pa jo je leta 1952 Združeni narodi združili z Etiopijo v federacijo. Eritreja naj bi imela avtonomijo, svoj parlament, svojo kulturo. To je trajalo natanko deset let.

Aneksija: ko je identiteta trčila ob imperij

Leta 1962 je Etiopija enostransko razpustila federacijo in Eritrejo priključila kot svojo provinco. Uradni razlog? Dostop do morja. Resnični razlog? Strah pred izgubo nadzora in politični populizem. Etiopija je bila brez izhoda na morje, eritrejska pristanišča pa so bila njen edini stik s svetom. A bolj kot ekonomska nuja je bila aneksija politični simbol: “vrnitev izgubljenega ozemlja”. Eritrejci so to videli kot izbris svoje identitete. In začela se je vojna.

Trideset let boja za svobodo

Eritrejska osvobodilna fronta (EPLF) je tri desetletja vodila gverilsko vojno proti eni največjih afriških armad. To ni bila klasična vojna, to je bil boj za obstoj. Brez letal, brez tankov, brez zunanje podpore, samo volja, disciplina in občutek, da je identiteta vredna žrtve. Leta 1991 je EPLF zmagal. Leta 1993 je Eritreja postala neodvisna država. Evforija je bila ogromna. Svet je verjel, da bo Eritreja postala “afriška Švica”. Potem pa se je zgodba obrnila.

Eritreja po osamosvojitvi: od upanja do diktature

Predsednik Isaias Afwerki, junak osvobodilne vojne, je postal predsednik nove države. In tam je ostal. Do danes. Nikoli ni dovolil volitev, nikoli ni dovolil opozicije, nikoli ni dovolil svobodnih medijev, uvedel je nedoločen vojaški rok, ki lahko traja desetletje ali celo življenje. Internet je omejen, kakršnokoli poslovno udejstvovanje omejeno na male trgovine ali delavnice, potovanja skoraj nemogoča, kritika oblasti pomeni zapor ali izginotje. Zaradi teh razlogov Eritrejo pogosto imenujejo “Severna Koreja Afrike”. Primerjava ni pretirana:

-en voditelj na oblasti več kot 30 let
-popolna kontrola nad mediji
-militarizirana družba
-izolacija od sveta
-propaganda, ki ustvarja občutek zunanjega sovražnika
-strah kot orodje oblasti

Razlika je le v tem, da Eritreja nima jedrskega programa in globalne pozornosti. Je tiha, skrita, pozabljena diktatura — in prav zato je primerjava s Severno Korejo še toliko bolj srhljiva.

Etiopija danes: bolj odprta, a še vedno težka zgodba

Etiopija je daleč od popolne. Ima svoje konflikte, etnične napetosti, inflacijo in politične krize. A v primerjavi z Eritrejo je razlika ogromna. V Etiopiji je več političnega prostora, več ekonomije, več medijev, več svobode gibanja, več možnosti za mlade. Etiopija je kaotična, a živa. Eritreja je stabilna, a zaprta. Eritrejci to dobro vedo — zato jih toliko pobegne prav v Etiopijo, kljub zgodovinski bolečini.

Diaspora: ko ljudje presegajo meje, ki jih države ne morejo

Najlepši del te zgodbe se dogaja daleč od Afrike — v Torontu, Frankfurtu, Londonu, Stockholmu. Ko Eritrejci in Etiopijci pridejo v tujino, se zgodba spremeni. Skupaj odpirajo restavracije, skupaj igrajo nogomet, skupaj organizirajo festivale, skupaj poslušajo glasbo, ki je skoraj ista, skupaj gradijo življenja, ki jih doma niso mogli. V diaspori ni propagande, ni meja, ni vojne. Samo ljudje, ki ugotovijo, da imajo več skupnega kot različnega.

Najbolj simbolična zgodba?

Eritrejec in Etiopijec, ki sta v Frankfurtu odprla skupno restavracijo. Doma bi bila “sovražnika”. V Nemčiji sta postala družina.

Zaključek: države rišejo meje, ljudje jih brišejo

Eritreja in Etiopija sta dokaz, da politika lahko loči narode, a življenje jih lahko spet poveže. Identiteta je lahko razlog za vojno — ali pa most med ljudmi. Včasih je dovolj, da se dva človeka srečata daleč od doma, delita krožnik hrane in ugotovita, da je zgodovina samo zgodba, ki jo lahko napišemo tudi drugače.